Zdravilna moč dotika

Čeprav poznamo še več drugih načinov uporabe eteričnih olj, je za zdravilnost aromaterapije najpomembnejše kombinacija človeškega dotika in eteričnih olj. Človek nagonsko občuti blagodejno delovanje dotika – dotikanje je pomembna oblika negovornega Aromaterapijasporazumevanja, saj tako izražamo medsebojno naklonjenost, željo po spolnosti in še več drugih čustev ali sporočil.

Bolečine si nagonsko omilimo tako, da pritiskamo na prizadeti del telesa ali ga drgnemo. Iz teh nagonskih dotikov so se razvile masažne tehnike, ki so sedaj priznane kot zelo učinkovit zdravilni postopek. Eno najpomembnejših aromaterapijskih izhodišč je, da je treba eterična olja uporabljati le zunanje. Notranje rabe, to je jemanje eteričnih olj skozi usta, usposobljeni aromaterapevti ne smejo svojim pacientom nikoli svetovati.

V Franciji so sicer nekateri zdravniki usposobljeni tudi za predpisovanje eteričnih olj za notranjo rabo, vendar le na nekaterih zelo specializiranih aromaterapijskih področjih. Znanstveno je dokazano, da je zunanja raba v večini primerov učinkovitejša, zagotovo pa varnejša od notranje. Zato je zdravilna moč aromaterapije odvisna predvsem od terapevtovih rok, njegova spretnost pa mora biti usklajena s premišljeno izbiro eteričnih olj.

Zdravilnost aromaterapije

Guttefossejeve raziskave eteričnih olj je nadaljeval Francoski zdravnik Jean Valent, ki je ranjencem med drugo svetovno vojno z eteričnimi olji zdravil opekline in rane. Pozneje je uspešno pomagal psihiatričnim bolnikom in dokazal, da so eterična olja zdravilna tudi zaEterična olja čustvene in psihološke težave. Med začetnike aromaterapije pa sodi tudi Marguerite Maury, ki je utemeljila lepotno aromaterapijo. Eterična olja se uporabljajo za nego in obnavljanje kože ter tako še na enem področju dokazala njihovo zdravilnost.

Sodobna praksa aromaterapijskega zdravljenja se je razvila v šestdesetih letih 20. stoletja, ko so začeli uporabo eteričnih olj kombinirati z intuitivnimi in Švedskimi masažnimi tehnikami. Aromaterapija je holistična dopolnilna veja zdravilstva. Najpomembnejši del aromaterapijskega zdravljenja je masaža vsega telesa z uporabo eteričnih olj, razredčenem v osnovnem rastlinskem olju. Usposobljeni aromaterapevt izbere ustrezna eterična olja šele potem, ko stranko ali pacienta podrobno izpraša o zgodovini njegovih težav ter o njegovem načinu življenja ter čustvenem oziroma duševnem področju.

 

Zgodovina aromaterapije

Čeprav so se danes uveljavljeni postopki aromaterapije izoblikovali šele v zadnjih sto letih, raba eteričnih olj izvira iz daljne preteklosti. Vse večje starodavne civilizacije so z njim zdravile telesne in duševne težave, zato so bile dišeče rastline tisočletja najpomembnejši pripomoček vseh svetovnih ljudstev.

Že naši davni predniki so opazovali, katere rastline jedo bolne živali, poleg tega pa so tudi ob lastnih poskusih in na svojih napakah spoznavali, da lahko uživanje nekaterih korenin, sadežev ali listov pomaga ublažiti znamenja različnih bolezni. Druge rastline so bileAromaterapija zdravilne ali so imele le neznaten učinek, nekaj rastlin pa je bolezenska znamenja le še poslabšalo ali pa so povzročile bruhanje ali celo smrt bolnika. Vrači, padarji in padarice so svoje dragoceno zdravilsko znanje dopolnjevali z vedno novimi odkritji in ga prenašali iz roda v rod. Tako nakopičeno znanje se pa je postopoma izoblikovalo v sedanje zeliščarsko zdravilstvo.

Že zgodnje civilizacije so spoznale, da lahko goreče veje in listi nekaterih rastlin zelo zanimivo učinkujejo na človeka. Nekatera izmed teh kadečih se dišav so ljudi uspavala, druge so blažile bolezenske težave, spodbujale čutne zaznave ali celo povzročila mistična verska doživetja. V preteklosti so ljudje izjemno cenili čarobne lastnosti dišečih rastlin in so jih s sežiganjem pogosto darovali svojim božanstvom.

Ta navada se je v nekaterih verstvih ohranila vse do danes. V templjih v daljnem vzhodu med obredi še vedno prižigajo dišeče paličice in druga kadila ter jih polagajo na oltarje hinduističnih in budističnih božanstev.  Tradicija sežiganja dišečih rastlin se je ohranila tudi v katoliških cerkvah, kjer med mašo pokadijo z dimom iz olibanuma.